Preden začnete brati mojo najbolj osebno izpoved, ki sem jo kadarkoli javno zapisala, bi vam rada zaupala še to. Spodaj napisanega ne delim z vami zato, ker bi iskala pomilovanje, tolažbo, pozornost, ker bi se smilila sama sebi, ker še vedno živim v preteklosti, ker bi si zadeve preveč jemala k srcu ali ker bi bila jezna na ljudi, ki so bili takrat slučajno del vsega tega.

Obožujem svoje življenje, ljudi v njem in vse, ki so mi kadarkoli križali pot, a nekoč ga, iskreno povedano, nisem.

Ta zapis je zapisan zato, ker vem, da nisem edina, ki je kadarkoli imela takšno razmišljanje, ki je šla čez podobne izkušnje in ravno zato, bi vam rada pokazala, da je možno priti iz tega začaranega negativnega kroga lastnih misli in sovraštva do samega sebe.

Nekomu se ta zgodba ne bo zdela nič posebnega. Mogoče si bo celo mislil, da preveč kompliciram in da sem kraljica drame. Nič zato, vsakdo gleda skozi življenje skozi svoje oči in oblikuje mnenja skozi svoje izkušnje. Ampak nekomu pa bodo lahko ravno spodnje besede podarile nov, svetlejši pogled na življenje, za katerega so mislili, da ne obstaja in ravno zato se je vredno izpostaviti, povedati tudi svoje ne najbolj prijetne trenutke v življenju in se popolnoma razkriti.

Samozavest, veselje, mirnost, ljubezen niso namenjeni samo tistim rojenim pod srečno zvezdo, ko sem nekoč mislila sama, ampak se skrivajo znotraj vsakega izmed nas.

Rada bi vam pokazala, da obstaja pot, pa četudi se vam zdi, da vam ni pomoči. Rada bi vas opogumila in vam pokazala, da zmorete tudi vi. Zato, ker ste posebni! Zato, ker ste sposobni in zato ker ste dovolj!

Spodnji zapis je nadaljevanje 1. dela zgodbe, ki si jo lahko preberete tukaj.

Srednja šola. Novi sošolci in sošolke.

Ponovno sem Aneja, podzavestno pa še vedno tista grda Žirafa, na kateri je vsak najmanjši del telesa napačen. Še vedno se sovražim. Želim to spremeniti, a ne vem kako. Prebiram revije, preizkušam tehnike, ampak vedno znova se vrnem v stare vzorce.

Sprašujem se, ali je res vse tako na splošno napisano ali sem jaz tako nesposobna, da mi ne uspe ničesar izpeljati do konca. Trdno sem prepričana, da če želiš imeti zdravo samozavest, se moraš roditi z njo in da je nemogoče, da si bom kdaj rekla “Rada se imam.“.

Zgodi se prva ljubezen, ki traja še danes. Priznam, da še zdaj ne vem, kaj je takrat Miha videl na meni. Vem samo, da sem si noro želela, da bi tudi sama sebe videla skozi njegove oči. Ni mi bilo jasno, kako je lahko tako miren glede vseh mojih vizualnih napak? Zakaj ga ne motijo? Zakaj me ne zmerja glede tega? Zakaj mi govori, da sem lepa in da me ljubi, če pa je še žaba lepša od mene. Zakaj ga ne moti moja debela rit? Zakaj ga ne moti, da sem presuha? Zakaj ga ne moti, da se držim zvito? Zakaj ga ne moti moj obrazni profil in neraven nos? Zakaj ga ne motijo moje gube? Zakaj ga ne motijo moje čudne noge? Zakaj ga ne motijo moji štrleči zobje in vgriz vnaprej? Zakaj ga ne motijo vse stvari, ki mene motijo na meni? Zakaj ga ne motijo vse stvari, ki so celo moje življenje motile vse ljudi okrog mene? Zakaaaaaaj??? Kakoooooo????? Zakaj se ne morem vzljubiti, tudi, če imam najbolj ljubečega fanta na svetu, ki me obožuje točno takšno, kot sem????

Faks. Novo okolje v katerem še vedno spretno gojim stare misli. Moj notranji kritik se je v teh 10 letih še toliko bolj ojačal. Zanimivo, da kljub ljubečemu partnerju in super sošolcih, ki me že od časa srednje ne več zafrkavajo, še vedno čutim gnus do sebe. V osnovni so me drugi zmerjali, zdaj se sama. Šport, ki ga vadim 24/7. Moje glavne misli so čez dan samo te, kako bi rada bila nekdo drug in kako bi rada imela drugačno telo in kako bi zamenjala vsak najmanjši mikrodelček na njem.

Sovraštvo do mojega telesa je prišlo že tako daleč, da začnem zbirati denar za plastično operacijo obraza. To je bil edini del, ki ga nisem mogla spremeniti s telovadbo, zato sem edino rešitev videla v tem. Prepričana sem bila, da bom lahko bila le tako resnično srečna. Samo pomanjkanje denarja me je rešilo, da nisem te nore ideje nikoli izpeljala.

Naveličana sem bila življenja, utrujena, prestrašena, obupana, izgubljena in počutila sem se kot robot, ki naredi vse narobe.

“Hvaležna naj bi bla za to, kar mi je dano? Se hecaš??? Poglej me kakšna sem!! Napaka pri napaki.”

Videla sem se kot nikoli dovolj lepo, nikoli dovolj pogumno, nikoli dovolj pametno, nikoli dovolj seksi, nikoli dovolj skladno z lepotnimi smernicami, nikoli dovolj sposobno.

To je le nekaj dogodkov, ki so se zgodili in ki so oblikovali moje mnenje do sebe in mojega telesa. Le majhen delček celote, ki se je najbolj vtisnil v moj spomin. Tisti del, ki se ga spomnim, da ga lahko še sedaj zavestno prikličem v ospredje.

Ostali dogodki/besede pa so se skrili v skladišče podzavesti in se skrbno, kot lego kocke, nalagali eden na drugega, da mi jih je lahko notranji kritik ob katerikoli priliki priložil kot dokaz, kako ima on prav, jaz pa narobe in kako ni možno, da bi kadarkoli vzljubila svoje telo ali sebe.

Prepričeval me je, da nimam podlage za to in kako je vsaka opazka resnična – “Samo poglej koliko dokazov je, ki to potrjujejo!“.

Ko sem klavrno padla že na stotem poskusu, da bi se spremenila s pomočjo tistih standardnih napotkov, ki sem jih našla v revijah – kjer povsod pišejo kaj moraš narediti, ne pa kako – se mi je samo zmagoslavno zasmejal in me še enkrat opomnil: “Vidiš, nikoli ti ne bo uspelo! Ni ti namenjeno, da bi bila samozavestna! Ni ti namenjeno, da bi se imela rada! Ni ti namenjeno, da bi vzljubila svoje telo! Ni ti namenjena sreča! Vedno boš samo zguba in vsi te bodo imeli za norca. Nikoli ne boš dovolj dobra in vse, česar se boš lotila, bo propadlo.

Danes se mu samo nasmehnem in rečem: “Zgleda, da si le zmotljiv, moj izurjen kritik!”

Vse se da, če se hoče in če si za to pripravljen delati.

Če si si na poti pripravljen tudi obrusiti kolena, ker pot ni lahka, je pa vredna vsega truda.

Rekli so mi že, da sem imela preveč časa, da zato sem mislila take neumnosti. Da sem nehvaležna in naj bom raje srečna, da sem sploh živa. Da kaj toliko fantaziram, saj nisem edina, ki je imela takšne izzive in da sem šibka, ker obujam preteklost.

Vsi so mi dajali samo navodila, kakšna bi morala biti, po njihovih standardih in ker jih nisem dosegla, sem se počutila še slabše. In to si stalno delamo! Dobimo milijon nasvetov kaj bi morali narediti, nihče nam pa ne pove, točno kako to narediti.

Ja Aneja, morala bi se zrediti, preveč si suha.” in je bilo konec pametovanja. Ja, ampak povej mi kako?? Kateri so točni koraki, da pridem do želene teže?

Aneja, preveč si nesamozavestna in sramežljiva, morala bi se bolj zavzeti zase.” in spet je priletel en pametni nasvet. OK, ampak spet, povej mi kako??? Jaz točno vem kaj moram narediti, to poslušam in berem že celo življenje. Kaj in zakaj.

Aneja, morala bi biti bolj hvaležna.” Vem ja, to vse vem, ampak kako?? Kateri so koraki, da bo to res tista pristna hvaležnost in ne samo zato, ker kao moram.

In podobno naprej. Saj poznate, ne?

Zdaj končno vem zakaj mi je v toliko poskusih v preteklosti spodletelo.

Zdaj vem, kje se skriva tisti hakeljc, ki nam ga nihče ne zaupa, potem pa mislimo, da je spet nekaj narobe z nami.

Zato me zdaj dobro poslušajte.

Ko vam pravim, da je možno spremeniti mnenje o sebi in svojem telesu, da je možno vzljubiti svoje telo in pridobiti večjo samozavest, vam ne podajam tega mnenja samo na podlagi knjig in člankov, ki sem jih prebrala.

Moje znanje o tem, kako pridobiti zdravo samospoštovanje in zaživeti izven lastnega zapora, ni zgrajeno samo na podlagi čiste teorije (češ, Aneja, kaj pa ti veš), ampak iz ur in ur in dolgih ur prakse, ko sem vse to preizkušala na sebi. Ko sem vztrajala, tudi, ko sem želela nehati. Ko sem se spraševala čemu se sploh hočem rešiti teh oklepov, če pa zgleda vse tako težko.

Ur, ko sem se počutila nemočna in mi ni bilo jasno, kako mi bodo vaje, ki si jih postavljam, pomagale. Milijon trenutkov, ko si z vsako celico svojega telesa želiš sprememb, ampak te je tako noro strah tega preskoka iz “varnega” znanega zavetja, četudi se tam počutiš driskasto.

Ko vam pravim, da lahko zaživite življenje po svojem načrtu, vam to pravim zato, ker sem to dala sama skozi, ker sem vse testirala na lastni koži, da sem prišla do tega.

<– Srečna, vesela, svobodna in ponosna Aneja, ki drži v rokah svojo prvo avtorsko knjigo in delovni zvezek z naslovom Nehaj se skrivati. Zasij – 30 korakov do večje samozavesti. Naroči jo tukaj.

In ko napišem, da je treba delati za to, tudi resno mislim. 🙂  Če bi res delovale vse tiste hitre finte, ki sem jih prebrala v revijah ali na kakšnih tračarskem portalu, resnično mislite, da bi čakala do svojega 23. leta, da začnem delati drastične spremembe? Ah kje, potem bi že pri 10. letih bilo vsega konec. 🙂 Ampak ni bilo. Še naprej so se mi ponavljali eni in isti vzorci in nisem razumela zakaj.

Vse se začne in konča pri naših možgančkih, ki so precej bolj zakomplicirani, da bi jih spremenili zgolj v par splošnih točkah napisanih na enem A4 listu polnemu slik in alinej. Seveda nam lahko takšni zapisi dajo motivacijo, ampak ali ni toliko bolje narediti dolgotrajne spremembe, kot pa se kot jojo vračati vedno na eno in isto točko nazaj.

Rešitev se je in se bo vedno skrivala v nas. V tistem delčku, v katerega tako neradi pogledamo. Tja so se zapisali vzorci, ki smo jih toliko let poslušali. Vsak izmed nas ima svojo zbirko. Prijetne izkušnje iz preteklosti so gradile močan steber, neprijetne izkušnje bolj majavega. In ker so naši možgani že več tisočletij programirani za to, da nas ščitijo, pred katerim stebrom mislite, da vas bodo želeli zaščititi? Tri, dva, ena … majavim.

In veste, kako to delajo? Tako da nas opozarjajo in prikazujejo slike/filme/besede/dogodke ravno iz tega stebra. Glavni nadzornik z imenom notranji kritik, želi, da se vestno spomnimo, kako nam je bilo takrat neprijetno in kako je bolje, da ne poskusimo znova karkoli izboljšati, drugače bomo spet doživeli poraz, kot smo ga že.

Zato se tudi ustavljamo. Zato toliko idej, ki jih imajo ljudje, ne pride na plano. Zato je toliko potlačenih sanj. Zato je toliko žalosti. Zato je toliko bolečine. Zato toliko ljudi živi eno in isto leto več let zapored. Zato ponavljamo ene in iste napake. Zato se bojimo.

Veste kateri je pa tisti steber, ki ga varnostna služba naših možganov – naš notranji kritik – tako rada zbriše, kot da sploh nikoli ni obstajal ali da je popolnoma nepomemben? Tistega s prijetnimi izkušnjami. Tistega, kjer so shranjena vsa prepričanja, ki nas opogumljajo in ki nam dajo vedeti, da smo že zmogli, da imamo moč in da smo v bistvu prekleto sposobni, pametni, čudoviti, lepi, edinstveni in iznajdljivi.

Mojo zgodbo glede mojega dolgoletnega pogleda na moje telo sem vam povedala zato, ker vas želim opogumiti in vam pokazati, da je mogoče, ne glede koliko let smo se tlačili, vzljubiti samega sebe.

In tisti glavni premik se začne dogajati, ko svojo pozornost namesto kratkotrajnim rešitvam, začnemo posvečati premagovanju svojega notranjega kritika. Ko se seznanimo z njegovo zgodbo, ko temeljito preučimo vse njegove besede, ki nas držijo znotraj neuporabnih prepričanj iz preteklosti, ko se naučimo vse to utišati in postopoma jačati svojo moč.

Če bi radi tudi vi začeli gledati nase v čisto drugi luči, potem se pridružite mojemu spletnemu tečaju Premagaj notranjega kritika, kjer niso samo napotki kaj in zakaj nekaj narediti, ampak tudi vaje, kako to narediti. 😉

V primeru, da vam je ljubše branje in pisanje na liste, pa si naročite čisto svoj izvod knjige in delovnega zvezka Nehaj se skrivati. Zasij, ki ju najdete tukaj.

Hvala, ker ste bili z menoj skozi ta dva zapisa! Rada vas imam!