Preden začnete brati mojo najbolj osebno izpoved, ki sem jo kadarkoli javno zapisala, bi vam rada zaupala še to. Spodaj napisanega ne delim z vami zato, ker bi iskala pomilovanje, tolažbo, pozornost, ker bi se smilila sama sebi, ker še vedno živim v preteklosti, ker bi si zadeve preveč jemala k srcu ali ker bi bila jezna na ljudi, ki so bili takrat slučajno del vsega tega.

Obožujem svoje življenje, ljudi v njem in vse, ki so mi kadarkoli križali pot, a nekoč ga, iskreno povedano, nisem.

Ta zapis je zapisan zato, ker vem, da nisem edina, ki je kadarkoli imela takšno razmišljanje, ki je šla čez podobne izkušnje in ravno zato, bi vam rada pokazala, da je možno priti iz tega začaranega negativnega kroga lastnih misli in sovraštva do samega sebe.

Nekomu se ta zgodba ne bo zdela nič posebnega. Mogoče si bo celo mislil, da preveč kompliciram in da sem kraljica drame. Nič zato, vsakdo gleda skozi življenje skozi svoje oči. Ampak nekomu pa bodo lahko ravno spodnje besede podarile nov, svetlejši pogled na življenje, za katerega so mislili, da ne obstaja in ravno zato se je vredno izpostaviti, povedati tudi svoje ne najbolj prijetne trenutke v življenju in se popolnoma razkriti.

Samozavest, veselje, mirnost, ljubezen niso namenjeni samo tistim rojenim pod srečno zvezdo, ko sem nekoč mislila sama, ampak se skrivajo znotraj vsakega izmed nas.

Rada bi vam pokazala, da obstaja pot, pa četudi se vam zdi, da vam ni pomoči. Rada bi vas opogumila in vam pokazala, da zmorete tudi vi. Zato, ker ste posebni! Zato, ker ste sposobni in zato ker ste dovolj!

Čas vrtca in kupovanje oblek in čevljev. Že takrat sem zaznala, da nekaj ni OK z menoj. Vse hlače so mi bile prekratke in preširoke, čevlje sva z mamo iskali po trgovinah tudi več ur. Moje dolge suhe noge in ozka stopala – bila sem nestandardnih mer za svoja leta. Ozka in velika. Čutila sem mamino frustracijo. Nekaj je narobe z menoj, drugače bi takoj dobili vse. Nisem bila podobna drugim otrokom.

Sicer nima veze z zunanjim videzom, ampak kljub temu je povezano s telesom. Glasilkami bolj natančno. Oboževala sem petje. Ure in ure sem doma pred ogledalom prepevala in znala na pamet vse pesmi iz risank. Prvi razred – bil je dan, ko smo se z razredom odpravili k zborovodji šolskega pevskega zbora. Vsakega je povabila, da je ob spremljavi klavirja zapel in ponovil za njo par tonov. Seveda sem to storila tudi sama. Želela sem si v pevski zbor. Naslednji dan je prišel trenutek resnice. Vse moje prijateljice sprejete, jaz edina ne. Nimam posluha.Ne znam peti.” mi je bilo rečeno. Počutila sem se izpostavljeno, samo, nesposobno in spet izven želenih norm, katere vsi tako obožujejo. Še ena potrditev, da je z menoj nekaj narobe.

Kadarkoli je kdo od odraslih govoril o mojem telesu, je vedno prišla v ospredje beseda presuha. Nisem razumela, zakaj vse to tako moti in zakaj vedno vlečejo norca iz mene zaradi tega. Zakaj moje telo ni OK takšno kot je? Je res biti suh tako slabo, da se moram tega sramovati in da je vse, kar pritegne samo priložnost za zbadajoči smeh? Zgleda, da že. Odrasle je treba spoštovati in upoštevati.

Najpogostejše vprašanje, ki mi je bilo že od vrtca dalje zastavljeno iz strani vrstnikov pa je bilo: Kaj imaš tisto reč v očesu?. Vsakokratni opomnik še ene anomalije na meni. Rdeča velika pika v veznici mojega očesa. Kar opazna. Še zdravnikom se ni sanjalo, kako to odstranit in zakaj je sploh nastala. Zdaj je nimam več, a takrat sem morala vsakokrat znova in znova razlagat, kaj je to čudo, za katero še sama nisem vedela kaj je. Sem res samo (pre)suha Aneja, brez posluha, z neko zadevo v očesu ali je kaj več, kar lahko dam temu svetu?

Močno izrazit spomin glede oblike telesa sega v moja 9. leta. Obisk moje male sestrične. Celotna ožja družina je bila tam. Sedela sem na stolu in v naročje so mi dali tega malega otroka. Nato pa stric, kot že mnogokrat prej na podobno temo, zbadljivo pripomni: “Še stol ima bolj debele noge kot ti.“. Vsi so se začeli režati in me gledati in dodatno potrjevati, kar je pravkar rekel.

Delala sem se, da nisem slišala, nato pa obraz prekrila z izrazom, ki naj bi nakazoval, da mi je tudi meni smešno in da se ne sekiram zaradi tega.

A njegove besede so se kot nož zarile vame in smeh sorodnikov ga je samo še dodatno premikal noter in ven, da je še bolj bolelo. Takrat bi se najraje zjokala. “Spet, spet ta moj videz in ta moja suhost. Spet se vsi delajo norca iz mene zaradi tega. Zakaj zaboga nisem bolj debela???? Zakaj moram biti tako čudna?

Starost 10 let. 4. razred osnovne šole. Najbolj popularna punca v razredu se odloči, da me izbere za glavno tarčo posmeha. Seveda so ji vsi drugi sledili. Niso želeli biti izločeni. Zdaj vem, da je takrat tudi ona preživljala težke trenutke v svojem življenju in da sem bila jaz takrat pač kot nek odrešilni lijak, skozi katerega je pretakala svojo žalost. Takrat tega nisem vedela. Še manj razumela.

Namesto Aneja sem postala Žirafa. Moje novo ime, ker naj bi bil moj vrat enako dolg kot od te živali. Prevedeno – daljši od standardov za lepoto.

Moji gosti neukrotljivi lasje, ozek obraz, vnaprej nepravilno postavljeni štrleči zobje in suho visoko telo mi niso bili v pomoč. Bila sem perfektno platno na katerega so lahko vsi lepili svoje opazke in me znova in znova opominjali, kaj je narobe pri meni. Še zdaj imam živo sliko, kako smo sedeli pred učilnico in kako so me namensko opravljali tako, da sem vse razločno slišala. V živo so secirali vse, kar je bilo po njihovo narobe na meni. Če jim sprva nisem verjela, so kmalu to postali moji novi temelji oz. moja nova očala, s katerimi sem začela gledati nase. Aneja = Žirafa = najgrša oseba na svetu in boljše, da sploh ne bi obstajala, ker sem itak čudna.

Ko že misliš, da ne more biti hujše, začnejo rasti prsi. Seveda eni izmed prvih v razredu. Odlično, zakaj imam ravno jaz to “srečo”. Bila sem kot vaba, ki je privabljala nase vse žaljivke. Naučila sem se jih skrivati tako, da sem se začela držati zvito. A ta zgubana drža, ki je postala navada, ni bila pogodu staršem. Zdaj vem, da so bili takrat v strahu zame in so želeli, da se mi hrbtenica lepo razvije, meni pa je vsak njihov opomin bil samo dodatna potrditev, da je na meni še nekaj, česar se moram sramovati. Pred njimi, pred sošolci in pred celim svetom. “Če se boš držala zvito, ne boš lepa.“, kar je pomenilo, da nisem nikoli lepa, ker se vedno držim krevljasto.

V tem času sem si tudi začela gristi nohte. Mama je bila terorizirana, ker me ni mogla ustaviti. Spomnim se, kako jo je bilo sram, kaj bo rekla zdravnica, ko bo videla, da imam vse pogrizeno do krvi. Še en del mene, ki je bil vse prej kot eleganten in ki mi je dal vedeti, da nimam moči, da bi karkoli spremenila, četudi se trudim v nedogled.

Nikjer se nisem počutila varno, še manj v svojem telesu.

Stalno sem bila na preži, da bo kdo besedno napadel moj videz. Žirafa z ozkim vratom, s preveč lasmi za moj ozek obraz, z zvito nesamozavestno držo, pogriženimi nohti, brez posluha s preveč suhim telesom. “Ne bi bilo bolje, da jaz izginem iz tega sveta? Itak sem povsod odveč in nihče me ne mara.

Še zdaj se vidim, kako sem na poti iz šole domov v vsakem odsevu pregledovala svoj profil in razmišljala, kaj bi morala narediti, da bi ga polepšala, da bi bila bolj všeč drugim.

Starost 14 let. Starejše ženske so stokale ob misli, da bi lahko tako kot jaz karkoli pojedle in se nič ne zredile. Meni je bilo to največje možno prekletstvo. A bila sem tiho, ker so me takoj ustavile misli, ki sem jih poprej tolikokrat slišala : “Nehvaležna smrklja, namesto, da bi bila zadovoljna, se še nekaj pritožuješ.“.

Tako sem bila zmedena! Celo življenje se vsi režijo na račun mojega videza in poudarjajo 101 napako na njem, nato bi mi vsi ukradli mojo suhost, že čez par minut pa slišim, kako so suhice itak zagrenjene, tečne in sitne babe, debeluške pa vesele in nasmejane. Kdo sem sploh jaz??? Počutila sem se tako nemočno, izgubljeno, razdvojeno, zapuščeno, neželeno in odveč.

Smisel mojega obstoja je postalo opravičevanje, da sploh živim ter obstajam in zavedanje, da nisem in ne bom nikoli dovolj dobra.

Stavek “Pa ti si taka suhica.” je postal zame največje možno zmerjanje. Četudi ni bilo mišljeno v njem nič žaljivega, se je v meni sprožil obrambni mehanizem, ki je stal na zidu opazk iz preteklosti.

Starost 15 let. Približuje se konec osnovne šole. Še vedno sem žirafa, ki išče svoj prostor pod soncem in ki se počuti, da nikamor ne sodi. Želim biti nevidna, kljub temu pa bi rada, da me ljudje sprejmejo. Ne iz usmiljenja, ampak zato, ker bi me imeli resnično radi. Ampak se sprijaznim, da bolje da neham sanjati, ker mi to ni usojeno.

Če želim biti moderna je bolje, da se naučim uporabljati make up. Spet padem na celi črti. Gledam in sledim navodilom, a pri meni je vse drugače. Moje oči niso enake modelom v revijah. Obkroža jih precej več kože, ki se nabere v gube, bolj so izbočene, na spodnji strani pa sploh nimam trepalnic. “Sem res takšen freak? Kaj ne morem imeti vsaj ene normalne stvari na sebi?

Konec 1. dela zgodbe. Nadaljevanje si preberi tukaj.

Razišči in si preberi več o moji knjigi in delovnem zvezku Nehaj se skrivati. Zasij – 30 korakov do večje samozavesti.
Klikni tukaj.