Včasih se šele po hudi bolezni zaveš, kako pomembno je slediti svojim sanjam že danes in ne tistega nekega dne, ki mogoče nikoli ne bo prišel.

Preden skoči rubrika #vednoObstajaPot na malo daljše počitnice do septembra, vam bo …

… Teja zaupala, kako lahko odločitev, da nehaš iskati izgovore, pripelje do ustanovitve svojega zasebnega zavoda, kjer otrokom pomagaš razvijati svoje talente.

Več si preberite v spodnjem zapisu.

Foto: 2Lindens Photography

Moje ime je Teja Bajt. Sem molekularna in celična biologinja po izobrazbi in duši. Moje največje veselje je prenašati strast do naravoslovja in znanosti na otroke, zato sem v letu 2016 ustanovila svoj zasebni zavod, Zavod VseUk in tako pričela uresničevati svoje sanje – da bi otroke navdušila nad naravoslovjem in pomagala razvijati njihove talente.

Zakaj ime VseUk? Ker verjamem, da je čisto vsak »vseuk*« in se lahko nauči česarkoli si želi, le potruditi se je potrebno. Tako je VseUk* nastal v želji predstavi naravoslovje in znanost na vsem razumljiv način. Želimo biti zavod, ki bo pomagal izbrisati stereotip, da je naravoslovje dolgočasno in »brez veze«.

*Po zgledu SSKJ: VseUk: -a m (û) – nekdo, ki se lahko vsega nauči; vsakdo, ki se lahko nauči nekaj povsem novega: vsak je lahko vseuk / vsak ima sposobnost postati vseuk / moja prijateljica in prijatelj verjameta, da sta vseuka//.

Moja želja je bila, da oblikujem krožek, ki bo naravoslovno obarvan in zato smo v okviru zavoda ustvarili tudi svoj lasten projekt – znanstveno-naravoslovni program Radovednež z jasnim ciljem. Naravoslovje in znanost približati otrokom ter pokazati javnosti, da je naravoslovje nadvse zanimiva in lahko tudi zabavna stvar.

In kaj je tako posebnega na programu Radovednež? Program Radovednež posnema delo pravih znanstvenih laboratorijev, a je delo seveda prilagojeno starosti otrok. Otroci tako postanejo aktivni sodelujoči znanstveniki in znanstvenice, saj poučne, a zabavne poskuse izvajajo sami, ob ustrezni podpori mentorjev. Teme Radovedneža so raznolike, tako otroci lažje odkrijejo in prepoznajo področje, ki jim še posebej leži, ter svoj talent lahko samo še dodatno razvijajo ter nadgrajujejo.

Zelo sem vesela, da je program Radovednež med otroci priljubljen. Prav v času od kar uporabljam planer smo se od Posočja razširili tudi naprej po celotni Goriški. Tako naš znanstveno-naravoslovni program Radovednež ponujamo po vseh šolah vse od Bovca do Nove Gorice in naprej vse do Vrtojbe. Naš trud in vizijo pa so prepoznala tudi nekatera podjetja, kot so TKK (Srpenica) in Koplast Manfreda (Tolmin), ki so nas finančno, ali kako drugače, podprla. Za njihovo podporo smo jih zelo hvaležni.

V svojem letnem načrtu za leto 2017 smo imeli načrtovano tudi sodelovanje s šolami v sosednji Italiji. Upali smo, da nam bo to uspelo vsaj do konca leta 2017. Vendar pa z veseljem ugotavljam, da sem zapis o sodelovanju s šolami v Italiji vpisala v planer že takoj v začetku tega leta. To vse skupaj opisano je bil zame verjetno, do sedaj, največji skok iz cone udobja in vesela sem, da sem skočila.

Pred ustanovitvijo sem to idejo, to željo prenašati strast do naravoslovja oz. STEM (ang. kratica za naravoslovje, tehnologijo, inženiring, matematiko) na povsem drugačen, inovativen način gojila že nekaj let. Videla sem nekatere otroke, ki jih je to zanimalo, a ni bilo nekakšnih programov, ki bi te naravoslovne talente spodbujali.

Naravoslovje je namreč, žal, v očeh starejših otrok dolgočasno in tudi odrasli, po navadi, nimajo kaj lepega za povedati o njem. Vendar nikoli ni bil tisti »pravi čas«, da bi bila jaz tista, ki bi pripomogla k temu, da bi prebili to stigmo in zakoreninjeno negativno mnenje o naravoslovju.

Strahov je bilo veliko. »Kako se bom sedaj kar javno izpostavila in učila otroke«, čeprav sem na fakulteti uživala, ko sem učila in kasneje na inštitutih vodila otroke po laboratorijih in jim predstavljala delo znanstvenikov in znanstvenic.

»Pa kje bom dobila vse znanstveno-raziskovalne materiale«, ker brez tega ni kvalitetnega programa. Slovenija je majhna in veliko stvari, ki bi bili primerni za otroke, ne dobiš. Tako sem idejo vztrajno potiskala na stranski tir, saj sem si govorila, da bom z idejo počakala, dokler ne bom povsem prepričana, da bo vse popolno in podpihovala svoj perfekcionizem.

Lažje je reči, da »nisi še tam«, kot začeti delati kar si želiš.

Nato pa je prišel dan, ko sem hudo zbolela. Oblaki nad mano so postali črni in dnevi čudni, negotovi. V času svojega dolgotrajnega okrevanja sem ugotovila, da je neumno, da ne slediš svojim sanjam. Da smo čemiš in iščeš izgovore, saj lahko hitro, brez opozorila, svojih sanj morda ne boš mogel uresničiti. Zato sem se odločila, da moram to storiti, moram poizkusiti sanje uresničiti.

Pogrešala sem delo z otroci in če bi delo z otroci povezala s svojo strastjo do naravoslovja sem vedela, da bi me to zelo obogatilo. Nisem več želela potiskati sanj na stranski tir in se odločila, da je to-to.

Skoči in plavaj!

Bilo je težko, ampak izkušnja s hudo boleznijo je bila prehuda, da bi šla nazaj v jamo, kjer sem bila prej. Bilo me je strah. Prijateljica mi je poslala za motivacijo izrek Anthony-ja Robbins: »Če te je česa strah narediti, je to jasen pokazatelj, da je prav TO tista stvar, ki jo moraš storiti.«

In prav tisto stvar sem tudi naredila – odprla svoje lastno podjetje in Zavod VseUk je bil ustanovljen!

Ko stopiš na samostojno podjetniško pot, je pomembno, da si organiziraš čas. Ni druge osebe, ki bo stvari naredila namesto tebe. Pričela sem iskati planer, ki mi bo pomagal, da bom še bolj organizirana, ampak me bo tudi spomnil na druge vidike osebnega življenja in tako ne bo samo klasičen planer.

Prav takrat sem se dobila na kavi s prijateljema in ob pitju že 5. kave (ja, naše kavanke po navadi trajajo vse od 3 pa do 6 ur in medtem popijemo na litre kave) sem razlagala, kako iščem planer, ki ne bi bil planer, ampak bi bil vseeno še vedno tudi planer in si mislila, da bosta verjetno pomislila, da sem v kavnem deliriju, ker govorim neumnosti. In mi reče Urša: »pa poglej planer od Aneje.

Po mojem ti bo všeč, ker je točno tak, kot si opisala, povsem drugačen.« In res sem ga nato še isti večer poiskala na spletu in ugotovila, da mi je zelo všeč. Po nekaj dneh odločanja sem ga naročila in sedaj je vedno z menoj.

Tako mi Planer Ustvarjam sanjsko leto je in mi še vedno vsak dan pomaga, da si organiziram svoj čas. Redno izpolnjujem MIT okence, ki mi pomaga, da si postavim tudi prioritete dneva in cilj tedna. Z veseljem izpolnim vsak mesec del, kjer narediš pregled nad preteklim mesecem, ki si ga prehodil.

Izjemno je, ko včasih v preobilici informacij in dogodkov enostavno na nek dogodek pozabiš. Kar je grozno, ampak planer ti pomaga, da se spomniš in tako včasih preko tega odkriješ, koliko dobrih stvari se ti je zgodilo v tistem mesecu. Na slab dan, pa lahko za motivacijo te strani pregledaš in vidiš, kje si bil nekaj mesecev nazaj in kje si sedaj.

Zelo všeč mi je, da te planer spodbudi k temu, da zapišeš cilj in nato napišeš tudi, kako si se nagradil, ko je bil dosežen. Sama namreč žal spadam med tiste ljudi, ki se ne znajo pocrkljati in nagraditi.

Vse preveč krat pozabim, da, ko nekaj dosežem, sem trdo delala, da sem sedaj tam in se pozabim nagraditi.

Planer pa me na to spomni in »zatolče« v glavo. Tako sem zelo vesela, da sem pričela z uporabo planerja, saj moji prejšnji planerji tega niso »naredili« in me na to hibo niso mogli spomniti. Poleg tega planer izžareva tudi drugače pozitivno energijo s svojo stilsko dovršenostjo. Zelo mi je všeč tako zunanjost, kot tudi notranjost.

Sedaj po tem, ko sem sprejela svojo odločitev, da sledim svojim sanjam se počutim veliko bolj svobodno. To ne pomeni, da delam manj.

Ravno obratno, delam veliko več kot prej, saj pojmi kot so prost večer, ali prost vikend, skoraj ne obstajajo. Vendar to kar počnem, počnem z vsem srcem in je to delo, ki je ob enem tudi hobi in izziv.

Tako je ena izmed stvari, zaradi katere je bilo vredno stopiti izven cone udobja vsekakor nepopisen, neverjeten trenutek, ko vidiš otroka, ko pravkar ugotovi neko, drugače težko razumljivo naravno zakonitost skozi poskus, ki ga je naredil sam. Ko vidiš na njegovem obrazu tisti »aha« trenutek in nasmeh od ušesa do ušesa.

Ali ko vidiš, kako otrok v mesecih obiskovanja krožka napreduje, tako motorično in postane spretnejši, ampak tudi intelektualno, ko je sposoben premisliti rešitev sam in se na začetku ure, ko mu postaviš izziv, tega ne ustraši več. Otroci pravijo, da je Radovednež težak, ampak, da jim je prav to všeč.

Foto: 2Lindens Photography

Naučila sem se tudi, da pridejo tudi slabi dnevi, tudi dnevi, ko izgubiš motivacijo. Takrat potrebuješ pozitivne ljudi v svoji bližini, ki razumejo tvojo vizijo. Razumejo, da ni lahko in ti povedo, da je vse v redu.

Drugega ne potrebuješ, saj veš sam, zakaj si se podal na to pot. Potrebuješ samo, da te vsake toliko časa nekdo spomni, da samostojna pot, ni lahka pot in ni vedno ravna.

Vedno bodo vzponi, pa tudi padci, ko se pač moraš pobrati in poskusiti znova. Otrok, ko se uči hoditi in pade že 20-krat tisti dan, ne reče, da se tega ne gre več, ampak poskuša, dokler mu ne uspe shoditi. Pri hoji po samostojni podjetniški poti je podobno, veliko krat na začetku pristaneš na »zadnjici«, vendar nikoli ne smeš obupati in vreči puške v koruzo.

Skok iz cone udobja pa mi je podaril še nekaj. Ugotovitev, da perfekcionizem ni nekaj dobrega, ampak omejujočega. Seveda je nujno, da so v našem primeru programi kvalitetni in materiali primerni poskusom.

Vendar to ne pomeni, da morajo biti perfektno-popolni, ker če čakaš, da bo nekaj popolno tega ne boš dočakal nikoli. Nikoli ne bo popolno!

To so me naučili tudi otroci, saj, ko sem mislila, da je neka ura popolno načrtovana, so mi pokazali, kako jo lahko še nadgradiš, ko so mi zastavljali svoja bistra vprašanja.

Tako nič ni popolno, vse kar je pomembno je, da je kvalitetno.

V svojem življenju bomo vsekakor obžalovali stvari, ki jih NISMO naredili in ne tistih, ki smo jih. Tudi, če nam morda ne bo uspelo, bomo vsaj lahko mirno rekli, da smo dali od sebe vse kar smo lahko. Takrat je dovoljeno, da rečeš, da se nekaj ne da, ali da ne moreš.

To učimo na krožku tudi otroke, ko rečejo, da nečesa ne morejo narediti/razvozlati. In veste kaj, ko jih usmerimo, da poskusijo in dajo od sebe vse kar lahko, na koncu ugotovijo, da ni bilo tako težko kot so si mislili in kar je najboljše, USPELO jim je. Zato je vredno poizkusiti, kaj pa imaš izgubiti?

Tako bomo tudi sami nadaljevali s svojimi cilji, osebnimi in poslovnimi. Trenutno iščemo nove sodelavce in sodelavke in tako širimo našo naravoslovno ekipo.

V jeseni imamo v načrtu poleg krožka Radovednež ponuditi še en malo bolj drugačen krožek, ki bo namenjen starejšim otrokom, ki obiskujejo osnovno šolo in tudi srednješolcem.

Vendar naj točna vsebina zaenkrat ostane skrivnost. Ampak veste kaj, moj planer to skrivnost že pozna. 😉

Teja Bajt, http://www.vseuk.si

Rubrika #vednoObstajaPot bo do septembra na počitnicah, nato pa nadaljujemo z novimi navdihujočimi zgodbami.

Se beremo spet kmalu!

Vse že objavljene zgodbe so na voljo tukaj.