Včasih se pojavijo trenutki, ko preprosto ne najdeš moči, da bi šel naprej.Ko se sprašuješ, ali je sploh smiselno to delati ali bi se raje vdal v usodo? Nikjer ne vidiš nobenega upanja, ker te je vse, v kar si prej verjel, na veliko razočaralo. Ja, imel si sanje, imel si voljo, a vse se je, v nekem trenutku, kot domino, eno za drugim, porušilo. Sprašuješ se, zakaj se to ravno tebi dogaja in kaj si naredil narobe? Hkrati pa ti ne gre iz glave vprašanje: “Kaj pa, če mi je vseeno namenjeno nekaj več?”

Nihče od nas ni imun na take misli in trenutke. Tudi jaz sem jih imela in jih še vedno imam – spremenil se je le čas, ki jim ga posvetim oz. dovolim, da me zaustavljajo. Neuspehi se pripetijo vsem, tudi tistim, za katere kdaj smatramo, da jim je vse dano in da imajo gromozansko srečo, da so zdaj tam kjer so.

Notranji kritik bi nas tako rad prepričal, da smo nemočni, da ne zmoremo, da ni še pravi trenutek, da smo neumni, da ne znamo, da delamo same napake in kako ne bomo nikoli dovolj dobri, da bi dosegli tisto, kar si res želimo doseči. In veste kaj je najbolj zanimivo? Toliko let smo ga že navajeni poslušati, da mislimo, da je to čista resnica. Mislimo, da so njegove besede naše in da tako ali tako se ne bo nikoli nič spremenilo, ker nam pač ni usojeno.

Zdaj pa bi vam rada povedala nekaj, kar si želim, da si sami sebi ponovite še vsaj 50x vsak dan.

VEDNO OBSTAJA POT!

Vedno, vedno, vedno.

Tudi, ko se nam skriva pod vsem mogočim plevelom in trnom in se vije tam nekje v temi.

Vedno obstaja pot in potrpežljivo čaka, da stopite nanjo. Nič vam ne očita, ker ve, da bo prišel vaš trenutek. Ve, da boste zmogli in da ste dovolj sposobni. In pripravljena vas je ujeti, ko boste naredili tisti skok zaupanja, tudi če se vam takrat še sanjalo ne bo, kaj vas čaka na drugi strani in kako boste vse izpeljali, kar ste si zamislili.

Pot obstaja, vem pa tudi, kako težko je kdaj presedlati iz ene na drugo.

Iz te, na kateri smo zdaj in kjer se nam zdi, da imamo več ali manj vse pod nadzorom, na tisto, ki jo vidimo kot polno negotovosti, a vemo, da bi nam ponudila toliko več.

Nevem kako je bilo pri vas, ampak mene so vedno “tolažili” s tem, da naj se že enkrat sprijaznim, da tako pač je in naj se neham toliko upirati. Naj se prepustim toku in naj bom zadovoljna s tem kar imam. Naj bom tiho, ker mi ni tako hudo in ker bi lahko bilo še hujše. In tako sem začela tlačiti in teptati vse svoje sanje. Da bi jih pretvorila v cilje? Čemu? Ni varno in ne smem biti tako egoistična. Ne morem si želeti stvari, katerih drugi ljudje ne morejo imeti. Ne morem biti tako (pre)drzna.

Mislila sem, da se na tak način obvarujem. Nisem želela doživljati še več bolečine. Kljub temu so mi to svetovali ljudje, ki so starejši od mene, kar pomeni, da imajo več izkušenj in da jih moram poslušati. Saj veste, kako so nas učili – ti si mala, jaz sem velik, ti ne znaš, jaz znam. Ampak, če bi vsi ti nasveti vsaj delovali! Vse, kar so mi prinesli, je bilo samo razpad znotraj mene. Dobesedno gnitje. No, saj sprva tega niti ne opaziš.

Na začetku je vse OK. Prepričaš se, da tako že more bit in če vsi živijo s tem, da zakaj pa ne bi še ti. Sanje in ideje o nekih norih ciljih, željah, drugačnem življenju še vedno prihajajo, ampak se jih naučiš hitro zatreti. Če jih pa že sanjaš, jih sanjaš samo potihoma, da se ti ne bi slučajno kdo smejal. Sčasoma še to odnehaš in se samo preklopiš na avtopilota – kjer živiš nato eno življenje več let zapored.

Ampak veste kaj, čeprav mislimo, da jih ni več, so naše ideje in sanje vedno del nas. Nikoli nas ne zapustijo in lahko jih ponovno oživimo.

Se spomnite, kaj sem vam prej rekla?

VEDNO OBSTAJA POT, tudi, ko že pozabimo nanjo.

Vedno obstaja izhod iz začaranega kroga, znotraj katerega smo se naučili živeti. Lahko ponovno obudimo svoja dolgo potlačena hrepenenja, začnemo ponovno verjeti vase in skočimo! Lahko ustvarimo življenje po svojem načrtu in ne načrtu okolice. Vse to je možno, tudi, če so nas prepričevali drugače.

Pot obstaja tudi, če nihče drug ne verjame vanjo.

Veste kako vse to vem? Ker sem živ dokaz, da lahko tudi nekdo, ki ni imel nekoč nič poguma, ki ni znal pojasniti, kaj je smisel njegovega življenja, kaj si želi od njega, kaj so njegove sanje, najde pot ven iz teh občutkov, skoči na novo, neznano pot in končno zadiha in zaživi, tako kot si želi.

Rada bi vam pokazala, da tudi vi zmorete in da so vaše želje pomembne, ne glede na to, kaj so vas ali vaš še vedno prepričujejo drugi.

In veste kaj, izgovore kot so …

  • v Sloveniji se ne da uspeti
  • ne zmoreš ti tega – nimaš dovolj discipline, znanja, poznanstev, časa, denarja, si premlad/prestar …
  • Kdo bo pa tebe poslušal/gledal, od tebe kupoval?
  • Kdo misliš da si?
  • Sprijazni se in nehaj sanjariti
  • Najdi si raje varno službo
  • Svet je krut in uspe samo tistim rojenim pod srečno zvezdo
  • Tvoje sanje so neumne in neuresničljive

… si jih lahko vzamejo nazaj in nekam spravijo. 🙂 Ne potrebujemo jih. 🙂 Zmenjeno?

Izredno pomembni pa sta še dve stvari.

PRVA JE TALE.

Dolgo zatrte sanje je treba ponovno obuditi. Ja, ne bom vam verjela, če mi boste rekli, da jih nimate. Imate jih. Vsi ljudje na tem svetu jih imamo, le naučili smo se, da jih ignoriramo. Naučili smo se jih dati tja nekam na stran in nanje postaviti 101 obveznost, da bi čim manj mislili nanje in da bi nas misel nanje, ker jih nismo ali ker si jih ne upamo še uresničiti, čim manj bolela.

Glejte, to ni nič narobe. Naj vas ne bo sram. Tudi sama sem šla skozi to. No, ne samo jaz, tudi mnogo mnogo drugih na tej naši Zemlji.

Ampak veste kaj, tudi v temu se skriva še neka čarobnost, ker s tem, ko jih boste začeli odkrivati, boste ponovno začeli odkrivati novega sebe. Tistega, katerega ste že pozabili, da obstaja. S tem, da se bo zdaj prikazala še izboljšana različica. 🙂

Vas zanima, kako to narediti? Kliknite tukaj in si preberite več o mojem spletnem tečaju 6 bistvenih korakov do uresničenih sanj ali poprimite v roke planer Ustvarjam sanjsko leto.

In tukaj je še drugi korak.

Ko sanje obudimo, četudi jih čisto malo nahranimo, je treba skočiti. Ja, ne samo razmišljati o njih, ampak skočiti. Tja, na tisto neznano pot. In strah vas bo. Noro strah, ker ta skok se bo klical – skok iz cone udobja in vaš notranji kritik vas bo na vse pretege prepričeval, da je to nesmiselno in zakaj bi sploh to počeli. Odličen je v tem. Vseeno je to njegova primarna naloga – da nas zaščiti. Pozabil pa bo omeniti, da se znotraj tega “udobnega” območja skrivajo tudi obžalovanja, povprečnost, golo preživetje, anksioznost, depresija, jeza, občutki nemoči, žalost in še bi lahko naštevala.

Skoki izven tega območja so res strašni in neudobni, a kljub temu te napolnijo z energijo, pogumom, samozavestjo in ponosom. Pokažejo ti, kaj vse zmoreš. Na tej neznani poti spoznate, da ste zmožni ukrepati kljub strahu, da je samo vesolje meja, da si zaslužite obilje. Prebudijo se strasti, navdušenje, uspeh in prej zabrisane sanje se začnejo kar ena za drugo spreminjati v uresničljive cilje, pri katerih se ne več sprašujete “Kaj pa če mi ne uspe?”, ampak odločno naznanite: “Kaj pa če mi?”.

In ker bi vam rada pokazala, da ni vse tako temačno in nemogoče, kot nam predstavlja notranji kritik, da niste sami na tej poti in da lahko tudi vam uspe, sem združila moči z ljudmi, ki so tako kot jaz, skočili na to neznano pot. Nekateri vam bodo opisali svoje poslovne skoke, drugi bolj osebne, a naš skupni cilj je, da vas ponovno opomnimo, da obstaja pot in da zmorete tudi vi!

Vsak teden se bo v tej kategoriji pojavila nova zgodba, katera upam, da vam bo dala moč in voljo in vam pokazala, da je mogoče in da lahko tudi vi dosežete vse, kar si želite in za kar ste pripravljeni delati. Čisto vse!!

Se beremo spet kmalu!