Njuno zgodbo bi pa kar brala in brala in brala. 🙂

Urška in Primož vam bosta povedala, zakaj je tako pomembno zažgati barko in zakaj se v svoje sanje splača vložiti absolutno 100 % ZAUPANJA.

Več si preberite v spodnjem zapisu.

Sva Urška & Primož, najboljša prijatelja, življenjska sopotnika in sorodni duši, ki ju poleg poročnih prstanov povezuje ljubezen do umetnosti, ustvarjanja, iskanja pristne lepote in brskanja po globini človeških odnosov.

Pod imenom 2Lindens delujeva kot poročna in portretna fotografa, ki najraje ustvarjava v naravi. Tam vedno najdeva neko posebno energijo in hkrati v vseh letnih časih čudovito podlago, na kateri osebne zgodbe, ki jih v trenutkih riševa skozi objektiv, še bolj zaživijo.

Na začetku poti sprva nisva zares razmišljala o usmeritvi v fotografijo. Ker oba rada ustvarjava, sva imela v prostem času precej razpršeno pozornost na več kreativnih področij. Vse sva imela rada, a nobeno naju ni tako pritegnilo, da bi mu želela posvetiti popolno pozornost. Obenem pa sva oba čutila, da nama zgolj “redne” službe niso dovolj.

V nama je bil nek nemir, ki naju je potiskal v brskanje po sebi in iskanje nečesa, kar bi nama dalo globlji smisel.

Čeprav je bila fotografija na nek način, zdaj ko gledava nazaj, vedno spremljevalka v najinem življenju, sva očitno rabila nekaj časa, da sva jo opazila. In ko sva enkrat (Primož po dolgem času, Urška pa praktično prvič) po naključju vzela v roke fotoaparat in šla fotografirat prijateljico, je to v nama prižgalo neko posebno iskro, ki je bila močnejša kot karkoli, kdajkoli prej.

Ko sva drug drugemu prvič naglas izrekla, da bi lahko bila fotografa, sva z olajšanjem ugotovila, da nama po glavi hodijo enake misli. Po drugi strani pa nisva imela pojma, kaj bi takšna odločitev potegnila za sabo.

Pojavil se je cel kup zastrašujočih vprašanj in misli … “Ne moreš kar biti fotograf. Pa saj nimava pojma! To področje zahteva ogromno predznanja. In denar za opremo. A zdaj bova res začela kar nekaj iz nič?

In kot perfekcionista sva si seveda v glavi vrtela fotografije svetovno uveljavljenih fotografov in svoje trenutne spretnosti primerjala z njihovimi.

A želja in ljubezen do tega sta bili tako močni, da sta premagali strah.

Kmalu sva spoznala, da najini cilji preraščajo okvire prostega časa. Ob dveh službah je bilo časa za učenje in napredek, h kateremu sva stremela, enostavno premalo. Tako je kmalu zatem prišla še odločitev, da eden od naju pusti redno zaposlitev in se poglobi izključno v fotografijo ter tako pomaga k skupni rasti.

Takrat naju je noro stiskalo v želodcu.

Pa cel kup novih preizkušenj je prišlo zraven, na katere nisva bila zares pripravljena. A ko sva se vprašala, kakšno želiva, da je najino življenje čez x let, in naju je bilo groza ob misli, da bi ostala ujeta v isti vsakodnevni rutini, je bilo jasno, da sva ta korak v novo smer potrebovala. Pri temu nama je bila v inspiracijo misel Paula Coelha: “Sanje in ljubezen sta samo besedi, dokler se ne odločimo, da jih doživimo.” Strah, da ne bi dala priložnosti svojim sanjam, je bil večji kot strah pred neuspehom, zato sva vztrajala.

V trenutku, ko sva se še vedno osredotočala predvsem na učenje portretne fotografije, naju je nekje vmes sama “poiskala” še poročna fotografija – ko je ena izmed najinih portretirank, s katero sva za vajo naredila nekaj portretov, bila tako zadovoljna s fotografijami, da naju je vprašala, če bi fotografirala tudi njeno poroko.

Priložnost se je zdela čudovita, a z njo je prišel naval novih strahov. “To je čisto nekaj drugega, poroke so RES zahtevne. In midva sploh še nisva tam, da bi to zmogla. Plus tega to ni bilo v planu, vsaj še nekaj let gotovo ne. Kaj pa, če bova povsem razočarala najino stranko?

Po začetni paniki pa sva vendarle umirila misli in si rekla – ok, vsak je enkrat nekje moral začeti. Nihče se ne rodi s porftoliem tisočih izjemnih poročnih fotografij. Zagotovo prve ne bodo čisto takšne kot bi si jih nekoč želela doseči, bova pa vsaj ZAČELA.

Hkrati sva čutila tudi veliko odgovornost, saj je poroka enkraten dogodek v življenju. Tu ni šlo več zgolj za naju.

Vedela sva, da je to ogromen preskok na področje kjer ni “popravnega izpita”, a ker nama je stranka zagotovila, da ni zahtevna in želi v prvi vrsti le par lepih skupnih portretov, sva zbrala pogum in to vzela kot dragoceno priložnost.

Takrat sva si rekla – če je ne izkoristiva, nama bo lahko za vedno žal, ker vprašanje, če bi se še kdaj pojavila na takšen način. In ta nov, za naju gromozanski skok iz varne cone, je bil še eden izmed najboljših v življenju.

Eno od vodil, ki naju je spremljalo v zgodnjih začetkih, je bilo: Ko se odločiš za nekaj, kar si res želiš biti, se začni obnašati, kot da to si. In ne čakaj na priložnost, temveč si jo že prej ustvari sam. Zato sva si začela zastavljati osebne projekte.

Dokler nisva imela pravih strank, sva vabila prijatelje, da so postali najine “poskusne stranke”. In na njih sva se lahko ogromno naučila, preizkušala, postajala boljša, … Investirala sva tudi v poročno obleko in dodatke, da sva lahko (pred prvo pravo poroko) za vajo fotografirala prijateljico v vlogi neveste. Nekdo bi lahko to videl kot metanje denarja stran, midva pa sva stremela h kvaliteti in se želela čimbolj približati realnim situacijam.

Trud se je obrestoval – takšne premišljene “vaje” so nama prinesle nove stranke, ki so opazile najino delo in jim je bilo všeč.

Ko si naenkrat sam svoj šef, ugotoviš da sta organizacija in planiranje še kako pomembna.

Kot nalašč je Primož ravno tisto prvo leto opazil planer Ustvarjam sanjsko leto.

Ker nama je bil na prvi pogled všeč, sva ga oba naročila. Vanj sva si začela zapisovati smernice, dnevna opravila … hkrati pa nama je bilo všeč, da ima dovolj prostora tudi za tisti bolj kreativen del najinih možganov 🙂

Primož:

“Iskreno – dolgo časa sem se planerjem izogibal, ker sem kot kreativec imel odpor do organiziranja dneva po urah. Mislil sem, da mi čas ubija ustvarjalni proces, a sem na koncu ugotovil, da bosta za uresničevanje vseh sanj vendarle potrebna tudi načrtovanje in urnik.

Med ustvarjanjem se mi je prej vedno dogajalo, da so dnevi kar zleteli mimo, potem pa sem si s pomočjo Anejinega planerja začel določati najbolj pomembna opravila ter sprotne cilje in roke. Tako sem imel hkrati potrditev, da sem na pravi poti, in me ni skrbelo, da bi kaj pomotoma pozabil.

Zaradi načina, kako je sestavljen, mi je pomagal tudi pri razmišljanju o najinem poslovnem modelu, o katerem do takrat nisem imel pojma. Posebej všeč mi je, ker je v planerju tudi dovolj prostora namenjenega evalvaciji, tako da vem, kaj lahko še izboljšam in kaj sem že uspel doseči oz. spremeniti.“

Urška:

“Priznam, da sem rokovnik najprej kupila samo zato, ker mi je bil simpatičen, in sem si rekla, da želim z nakupom predvsem podpreti osebo, ki ga je ustvarila. Na splošno veljam za organizirano osebo, zato sem si mislila, da ne potrebujem še enega “papirnatega organizatorja”, da mi bo kazal urnik, ki je že tako ali tako v moji glavi 🙂 

A ravno zaradi vseh dodatnih strani, možnosti, smernic in vprašanj, ki jih rokovnik ponuja, sem ga začela tudi dejansko uporabljati. Nekatera vprašanja so me celo porinila iz cone udobja in mi dala za misliti.

Začela sem zapisovati dnevne uspehe, pozitivne spodbude … še posebej rada si zdaj zapisujem inspiracijske misli, ki sem jih prej shranjevala na raznih koncih in jih nikoli nisem našla, ko sem jih spet hotela kdaj prebrati.

V tistih bolj temnih dnevih pa ga prelistam za nazaj, da me spomni, kako dolgo in pomembno pot sva že prehodila in koliko drobnih uspehov je že za nama, na katere takrat, ko padem v “črno luknjo”, kar malo pozabim :)”

Planer nama obema pomaga držati fokus, da ne pretiravava s cilji. Ko kakšen mesec v navalu dela nisva najbolj dosledna in si stvari ne zapisujeva, se nama začne dogajati, da po koncu dneva nisva zadovoljna, ker imava v glavi, da bi lahko naredila še mnogo več. Ko pa vidiva zapisano “črno na belem”, da sva naredila kar sva si zadala, je občutek veliko bolj pomirjujoč in nagrajujoč.

Sprva sva si govorila, da – če nama kakor koli ne uspe, vedno lahko greva “nazaj”, a sva sčasoma spoznala, da je to ena najbolj omejujočih misli. Ker to pomeni, da svoje zaveze in vizije ne jemljeva dovolj resno. Kot pravi Tony Robbins: “Če želiš zavzeti otok, zažgi prekleto barko.” Ključni premiki so se pri nama zgodili, ko sva se odločila, da plan B ni opcija. Če nimaš več ladje, se presneto potrudiš, da na otoku preživiš in v polnosti zaživiš. Pri tem imava v mislih predvsem mentalni preskok – da zares verjamemo in zaupamo v svojo odločitev.

Zakaj veva, da je bila odločitev za skok iz navidezne cone udobja zagotovo prava? Ker nama je toliko več dala kot vzela! Prvič v življenju sva zares občutila svoj smisel, kaj je to, kar želiva dati ljudem – to, da sva lahko priča zgodbam o ljubezni in imava privilegij, da te posebne zgodbe zanje lahko zabeleživa in jim jih znova pripovedujeva skozi fotografije, je najbolj nagrajujoč občutek. Da jih za nekaj trenutkov vrneva v tiste posebne občutke, da ponovno zbudiva smeh, solze in vso paleto globine čustev … v tem je bistvo in smisel vsega, kar počneva.

Zavedava se, da je pot poročne fotografije pred nama še dolga, še toliko se imava za naučiti, izkusiti, zrasti … A če sva se na začetku skoraj vsak dan obremenjevala s tem, da še zdaleč “nisva tam, kjer bi si želela”, sva v toku ustvarjanja ugotovila, da v resnici ne gre za neko nepremično oddaljeno točko, h kateri bi stremela. Da tisti “tam” pravzaprav predstavlja že pot sama – da je pravi vir veselja in zadovoljstva to, da lahko fotografirava in ustvarjava, kar si želiva. Doseženi zastavljeni cilji pa so predvsem “češnje na torti”.

Iz svojih dosedanjih izkušenj bi izpostavila 3 smernice, ki so bile in so še vedno za naju zelo dragocene:

V svoje sanje se splača vložiti absolutno 100 % ZAUPANJA.

Takrat, ko stranke prihajajo in lahko nemoteno ustvarjamo, je enostavno. Odločilno pa je ohraniti zaupanje v tistih drugih, manj svetlih trenutkih. Ker taki trenutki pridejo, zagotovo in neizbežno. Čeprav veva, da se kakšne stvari morda ne bodo odvile čez noč, naju še vseeno preseneti, kako boleče je včasih soočenje s tem. Pridejo tudi trenutki, ko se nama zdi, da veslava na vso moč, a stojiva pri miru ali pa celo drsiva nazaj … takrat rabiva kopati še globlje, da najdeva tisto moč in smisel, da zaveslava še močneje.

Vredno je poiskati in se obdati z ljudmi, ki nas podpirajo in verjamejo v nas!

Marsikdo, ki nas je bil vajen videti v neki ustaljeni vlogi, na ustaljeni poti, težko sprejme našo spremembo in nas poskuša potegniti nazaj. Pogosto so to celo naši bližnji ali prijatelji in neredko se zaradi naših novih odločitev nekatere vezi skrhajo, tudi pretrgajo. A če si dovolimo, hkrati v življenje spustimo tudi nove – še bolj posebne ljudi. Take, ki spoštujejo in cenijo, da smo znali reči “JA” sebi in nam v tistih najtežjih trenutkih dajejo dodatno moč.

Na začetku poti … je pomembno samo ustvarjati!

“Napake” niso nobena katastrofa ampak zgolj nova izkušnja in super priložnost za rast. Midva namesto spraševanja “Zakaj se je to zgodilo?” raje obrneva pozornost v “Kaj se lahko iz tega naučiva? Kakšno sporočilo se skriva v tem?”. Vse ostalo pride sproti. Prepričanje, da moramo imeti že na začetku vse, kot da bi se s tem ukvarjali že 20 let, nas lahko začne omejevati in ubijati našo strast do tega, kar počnemo. Tudi midva sva se večkrat ujela v to past in se včasih še vedno. A zdaj vsak dan le bolj razumeva, da vsaka izkušnja in znanje pridejo ob svojem času. Morda se ne odvije vedno vse čisto tako, kot bi si želeli, se pa običajno izkaže, da je bilo takrat tisto za nas najboljše.

Urška & Primož, 2Lindens Photography, www.2lindens.com

Vsak teden se bo v tej kategoriji pojavila nova zgodba, katera upam, da vam bo dala moč in voljo in vam pokazala, da je mogoče in da lahko tudi vi dosežete vse, kar si želite in za kar ste pripravljeni delati. Čisto vse!!

Se beremo spet kmalu!

Vse že objavljene zgodbe so na voljo tukaj.