Ni ga lepšega, kot se pritoževati. Ven lahko izliješ vso svojo jezo in vse frustracije o tem, kako so stvari slabe, grde, težavne, kako ni tako, kot si si zamislil in potem, ko se potožiš, tisti problem čudežno izgine.

No, izredno lepo bi bilo, če bi stvari potekale nekako na ta način, je tako?

Recimo, da se pogledaš v ogledalo, vidiš tistih 5kg preveč, se potožiš sama sebi pred ogledalom, kakšno telo imaš in kako bi rada imela drugačno, greš naprej delati to, kar navadno počneš in sim sala bim, tistih 5kg naslednji dan kar izgine, podarjeno pa ti je čisto drugo telo.

Ali pa, zunaj je dež, lije kot iz škafa, potožiš, kakšno bedno vreme je in zakaj te zaradi vremena boli glava in kar naenkrat, se čudežno pojavi sonce in glavobol izgine.

Pritoževanje je prijetno. Vsaj v prvi fazi, v čisto prvih sekundah, nas navda z občutki moči in se res počutimo, kot da je življenje za trenutek lažje. Dolgoročno pa žal to ne pomaga in seveda, magični scenariji, kot so zgoraj opisani, ne obstajajo. No, mogoče edino na kakšni drugi Zemlji v kakšnem paralelnem vesolju, ampak mi ne živimo zdaj tam. 🙂

Tudi sama sem (kljub temu, da sem glede na leta poprej vse precej zmanjšala) imela še vedno trenutke pritoževanja. Zanimivo je bilo, da sem se točno zavedala, da se pritožujem, a nisem naredila nič, da bi s tem prenehala, ker je bilo na trenutke se smilit sama sebi tako zadovoljujoče (no, notranji kritik je želel, da temu verjamem).

OD KOD IDEJA ZA TA IZZIV

Ravno v tistem času (še preden sem začela izziv) sem si kupila knjigo Skrivnosti milijonarjevega uma avtorja T. Harv Ekerja (toplo vam jo priporočam v branje!!) in ko sem preučevala njegove besede in stavke, sem prišla do poglavja z naslovom “Datoteke o bogastvu – 17 načinov razmišljanja in ravnanja bogatih ljudi, ki se razlikujejo od razmišljanja in ravnanj revnih in srednje premožnih ljudi“.

O uau, komaj čakam, da izvem, katere so to,” si rečem in grem brati dalje.

Ne bom vam zdaj naštevala vseh, povedala vam bom pa prvo, kajti ravno ona je bila povodnica za idejo, kaj bi počela in nato tudi izpeljala v aprilskem mesečnem izzivu 2016.

Prva datoteka o bogastvu se glasi takole:

Bogati ljudje verjamejo, da sami ustvarjajo svoje življenje. Revni ljudje verjamejo, da se jim življenje pač dogaja.

Resnično, kajne? T. Harv Eker to poglavje v knjigi posveti temu, kako radi igramo vlogo žrtve. Kako raje, kot da prevzamemo odgovornost za svoje življenje (in seveda tudi finančno stanje), raje krivimo vse drugo in zgolj upamo, da nam bo nek ogromna vreča denarja padla sama od sebe pred hišo.

In kaj ima zdaj ta izziv brez pritoževanja veze s tem?

Ogromno! Pritoževanje je poleg obtoževanja in upravičevanja eden izmed načinov, kako se ugotovi, kdaj ljudje igrajo vlogo žrtve.

Citiram iz knjige:

Pritoževanje je absolutno najslabša možna stvar, ki jo lahko naredite za svoje zdravje ali bogastvo. Najslabša! Kadar se pritožujete, postanete živ “magnet za težave”. Ste opazili, da imajo tisti, ki se pritožujejo, ponavadi težko življenje? Videti je, da jim gre narobe prav vse, kar jim lahko gre narobe.

Čeprav sem vse to že vedela, je vseeno tako osvežujoče še enkrat obnoviti to znanje v spominu.

A avtor se ne ustavi tukaj (in ravno to mi je všeč pri tej knjigi, ki nima znotraj sebe samo teorije, ampak tudi ideje in vaje, kako vpeljati te spremembe v svoje življenje). Poslušajte, kaj nato svetuje:

Predlagam vam, da naredite domačo nalogo, ki vam bo zanesljivo spremenila življenje. Naj bo vaš izziv za naslednji teden, da se ne boste niti malo pritoževali. Niti na glas niti v vaši glavi. To morate početi polnih 7 dni.

OK, dragi Harv, izziv sprejet. No, ne samo sprejet, opravljala ga bova skupaj z Mihcem, iz 7 dni ga bova podaljšala na 30 dni in poleg pritoževanja znotraj upoštevala še kakršnokoli obtoževanje in upravičevanje.

Tako se je rodila ideja za izziv tega meseca.

PRAVILA IGRE

Trajanje: cel mesec april 2016

Na tablo sva si naredila razpredelnico, kjer je na eni strani pisalo Aneja, na drugi Miha.

Če kdorkoli od naju zazna drugega, da se pritožuje, obtožuje ali upravičuje, ga najprej opozori. Če oseba tega opozorila ne upošteva in nadaljuje s svojim dejanjem, dobi točko.

KO SE GRE V AKCIJO

Easy peasy sem si rekla. Kot sem vam že povedala, zadnja leta nisem ponujala nevem koliko svojega časa pritoževanju, v primerjavi z leti poprej. Zavedam se, da  sem za svoje življenje in obnašanje odgovorna zgolj jaz, zato sem resnično mislila, da bo to vse mala malica.

Saj je bila, na začetku, prvih nekaj dni, ko so stvari čudežno šle vse po planu in je vse tako lepo teklo na vseh področjih. Potem se je začela druga zgodba.

Ne vem več, kaj se je zgodilo, da se je sprožilo moje prvo pritoževanje, vem samo, da je tako pašalo takrat zaiti v ta vzorec in se smiliti sama sebi in se držati samo sebe v tem stanju. Kar je najbolj zanimivo je bilo to, da tega sploh nisem zaznala kot pritoževanje. Ah kje, to je v moji glavi bilo predstavljeno kot navadno debatiranje in pregledovanje situacije (v malo bolj nespodbudnem tonu).

Ampak Miha me je prebral in sem dobila prvo opozorilo.

Najprej sem pogledala: “Čakaj malo, zakaj pa to? Saj se ne pritožujem??

Zanimivo, kako zna naš notranji kritik poiskati 101 razlog, zakaj temu ni tako in zakaj niso stvari takšne, kot izgledajo.

A so bile. Tudi, če mi je bilo na začetku to tako težko priznati.

Seveda sem se tisti trenutek s tem početjem ustavila. Haha, nočem, da gre Miha tako zlahka v prednost in da dobim točko.

Vendar veste kako zanimivo. Moji stari vzorci so takoj, ko sem nehala, želeli spet privreti na plano. Moja navada je želela, da se pritožujem, da se posmilim sama sebi, tudi če nisem imela dobesedno nič od tega in bi me to početje spravilo samo še v slabše stanje.

REZULTATI IN SPOZNANJA

Po enem mesecu so bili rezultati takšni. Miha 1 točka, Aneja 1 točka. Izenačenje in ker nam je bil celoten koncept tako všeč, sva nadaljevala s tem zavestnim razmišljanjem glede pritoževanje, opravljanja in upravičevanja še naslednje mesece.

Največje spoznanje:

pritoževanje se zdi kdaj tako samoumevno, da ga včasih sploh ne vidiš. Skrije se pod obleko pravičnosti in te prepričuje, da je prav, da se jeziš. Da je prav, da si slabe volje in da je prav, da iščeš besede, s katerimi bi to zadevo še bolj poglobila in secirala.

Potem, ko se ustaviš, namensko seveda, še posebej na začetku, te prav vleče, da bi nadaljeval s tem početjem. Čeprav veš, da te ne bodo ne pritoževanje, ne upravičevanje, ne obtoževanje pripeljali nikamor, veš da ti ne bodo pokazali nobene rešitve in te samo držali znotraj enega istega kroga, čeprav veš, da se boš potem počutil še slabše, prav s težkim srcem prekineš to početje.

Tiste minute tako paše igrat vlogo žrtve, tudi, če se počutiš potem dolgoročno za en “drek”.

Takrat se počutiš močan, odgovornost je stran od tebe in v trenutku, ko nehaš to početi, je, kot da bi ti to moč vzeli.

Vso to zgodbo naš notranji kritik oz. naše že utrjene navade, tako rade prikažejo znova in znova, da bi nas prepričale, da vse to potrebujemo in da se brez tega ne moremo znajti.

A zdržite čez ta scenarij, ki se pojavi takoj, ko znotraj tega izziva prekinete pritoževanje ali ostala dva vzorca, in videli boste, kje se skriva tista res prava moč.

Ne samo trenutna, ampak dolgotrajna. Tista moč, ki te ne drži znotraj enih in istih okvirjev, ampak ki ti omogoča pogledati zadeve iz drugega zornega kota in ti ponudi priložnost za rast. In ta moč se ne nahaja znotraj jeze, prelaganja odgovornosti, ampak znotraj zavedanja, da smo samo mi tisti, ki kdaj dajemo notranjemu kritiku moč in mu jo lahko ravno zaradi tega tudi vzamemo, pa ni važno koliko se on sam pritožuje.

V času tega izziva sem se naučila biti bolj pomirjena, hitreje sem se naučila zaznati kdaj želim predati svojo odgovornost in nisem več čakala kot tempirana bomba, kdaj bom mogla eksplodirati, zato ker bi to kao mogla storiti v tistem času.

Ugotovila sem, da mirna glava brez nekega prikritega pritoževanja prinese toliko več sonca v moje življenje in da kako nora sem bila, ker sem prej pričakovala sončne žarke, ko pa sem sama ustvarjala oblake in dodaten dež.

Vse to so sicer stvari, ki jih tolikokrat preberemo in v teoriji že vsi vemo, ampak veste kakšna sprememba se zgodi, ko vse prebrano spraviš v prakso. Takrat ne več samo veš (in znotraj sebe upaš, da bi se tako počutil), ampak postaneš del tega.

Vabim vas, da se tudi vi preizkusite v tem izzivu brez pritoževanja ( + obtoževanja in upravičevanja) in vam povem, da te na novo pridobljene navade ne boste več želeli izpustiti iz rok. 🙂