NAJPREJ UVOD

V začetku meseca sem naletela na članek dr. Saše Krajnc z naslovom Diagnoza: Pridna! Ko sem ga brala, so me spreletavali mravljinci, saj sem znotraj zapisanih besed videla sebe. Točno to sem bila in sem delno še vedno jaz, le v precej zmanjšanem obsegu.

Na kratko povedano, dr. Krajnc govori o tem, kako v Sloveniji radi otroke vzgajamo tako, da se jim vzbuja občutek krivde, kako to pripelje do podreditve, tišine, zatiranje čustev, iskanja odobravanja in še mnogih drugih stvari. Lahko si predstavljate, da je to vse prej kot prijetno.

Tudi sama sem bila ena izmed tistih pridnih punčk. Imela sem srečo (ja, srečo, nekoč bi rekla prekletstvo, ampak brez te izkušnje ne bi zdaj tega pisala), da so me tako domači kot sošolci redno spominjali, kako so moje besede neumne, bedaste in nepomembne. Naučila sem se zadrževati svoje želje in sanje, saj sem bila terorizirana nad tem, da bi z njimi komu škodovala. Svojo jezo in žalost, ko sta se že preveč nakopičila, nisem izražala, saj se to ni spodobilo za pridno punco, ampak sem jih zgrinjala sama nad sabo v obliki težkih negativnih besed in udarcev.

Preden sem kaj rekla ali naredila, sem milijonkrat prej premislila, ali je res prav, da to rečem, ali bi se ta oseba strinjala s tem, ali bi ji bilo prav, ali me bo zasmehovala, ali me bo odobravala in potem sem raje bila tiho. Saj veste, sigurnost.

A ta pridnost, podrejanje, držanje stvari v sebi UTESNJUJE!

Ta tišina, a besedni viharji znotraj misli, utrujajo in izčrpavajo. Namesto, da bi sijal z vso svojo močjo, se počutiš, kot da imaš vedno čez sebe neko pregrinjalo, ki kar noče iti dol.

Rad bi povedal, kar te je volja, rad bi se pokazal svetu, rad bi začel slediti svojim sanjam, ampak zmeraj se nekje tam zadaj potem prikazuje slika: ali se to spodobi in raje, kot da se vržeš v konflikt ali neprijetno situacijo (stvari, za katere si se prepričal znotraj glave, da se bodo zgodile), se umakneš nazaj.

In tako notranji kritik dobi še eno bitko.

Vse zgoraj našteto sem bila jaz.

Pridna punčka, ki je vedno ubogala starše, sorodnike in ki je verjela vsem besedam, ki so ji namenili sošolci in sošolke.

Nasmeh sem si vsak dan nadela ne zato, ker bi bila srečna, ampak zato, ker sem želela prekriti mojo zlomljeno dušo in ker sem bila na smrt prestrašena reakcije okolice, če bi ven izlila vsa zmedena čustva, ki so plavala v meni.

Takrat sem mislila, da bom za vedno ujeta v tem vrtincu. V bistvu sploh nisem razmišljala o tem, da bi mu utekla, ker sem se že toliko sprijaznila, da je moje življenje pač takšno in da nanj nimam vpliva – da nimam vpliva na svojo prihodnost in na to, kar se mi dogaja.

Ampak veste kaj, še vsaka še tako grozna situacija, dogodek, občutek, je premagljiv.

Tudi svoje lastne miselne omejitve lahko premagamo, če se le odločimo, da bomo sprejeli drugačno taktiko kot toliko let poprej in vztrajali, tudi če ne bomo videli takoj rezultatov.

In predvsem ne pozabiti na to, da je vsak cilj sestavljen iz ogromno malih korakov.

Ko sem končno ugotovila, kaj si želim od tega življenja in da imam pravico živeti po svojem načrtu je eden izmed mojih glavnih ciljev postal – premagati svoje strahove na področju izražanja in odmakniti stran te omejujoče slike, kakšna bi morala biti, da bi bila vsem ljudem na tem svetu všeč (nekaj popolnoma nerealnega za doseči).

Zakaj vam vse to pravim? Zato ker bi rada, da vidite, da vsi začnemo na začetku. Da če sem zmogla jaz, zmoreš tudi ti. Skrivnost uspeha je vedno ista – odloči se in nadaljuj, tudi ko se pojavijo porazi.

In zdaj sem videla, da sploh nisem še povedala, kateri je izziv meseca novembra 2016. To pa je bil ultra dolg uvod. 🙂 Ampak ni panike, zgleda da je že bilo tem besedam namenjeno, da pridejo ven in da jih kdo prebere.

Torej, izziv meseca novembra se glasi – preskočiti naslednjo oviro, ki je prišla na vrsto na tej poti do moje čustvene svobode na področju izražanja svojih misli in odstranitvi omejujočih prepričanj, ki jih mogoče še držim znotraj sebe iz časa otroštva.

Oziroma malo bolj necenzurirano povedano: Aneja, nehaj že enkrat zagovarjati svoj strah s tem, da kao nimaš časa, ker delaš druge, tudi sicer pomembne stvari! Poglej mu že enkrat v oči in si dokaži, da prosto govoriti v kamero ali v živo ni nič kaj takega, pa četudi se ti ob tem poraja 101 misel, kako bo vse izpadlo. Vrži se že enkrat in skoči.

Tako, to bo to za uvod pred opisom izziva.

O NOVEMBERSKEM IZZIVU

oz. “Iz kje tej ženski strah pred govorom? Saj vendar snema spletne tečaje, ki so sestavljeni iz video posnetkov in je tudi že objavljala na YouTube????”

Nevem za vas, ampak jaz vem, da bi se to spraševala. 😀

Ker res mogoče zgleda tako – objavljam bloge, bila sem že v revijah, v živo na TV oddaji, imela javna predavanja – zadnjega celo pred 400 ženskami in od kje meni strah pred izražanjem in prostim govorom?

Omejujoče prepričanje, še posebej, če ga gojimo že od otroških let, je sestavljeno iz več delov.

Do tiste končne destinacije, ko ga odstranimo iz svojega življenja, vodi več stopnic. Na nekatere stopimo takoj, za nekatere potrebujemo več časa – mogoče tudi, da jih sploh odkrijemo, ampak tam so in čakajo, da damo vse od sebe – da začnemo dvigovati rit in jih osvajati.

Koliko je teh stopničk? Ne vem, verjamem pa, da je vsaka izmed njih pomembna, saj te pripelje bliže naslednji in posledično tvojemu cilju.

Moja beseda leta 2016 je SVOBODA in sem spada seveda tudi čustvena svoboda na področju izražanja in čeprav sem že ogromno napredovala na tem področju (tudi s pomočjo besede leta 2015) sem videla, da me še vedno precej omejuje.

No, več, kot sem želela, da me in naveličana sem tega. Zato sem se odločila, da bom naredila temu konec in se podala v akcijo.

Tako sta nastala ta dva, ne vnaprej idejno pripravljena posnetka, kjer samo prosto govorim in vadim.

Prvotni cilj je bil celo samo ta, da se samo snemam, naložim na splet, vendar ne javno, a sem si rekla, da če že to počnem, da gremo 100% v to.

Led je prebit, počutim se zanimivo, manj obremenjeno, ker sem si dokazala da zmorem, ker sem pogledala strahu v oči in ne boste verjeli – začele so se pojavljati kar nove in nove ideje, kako bi lahko to še bolj nadgradila. Ampak biti moram previdna, ker če se zdaj ustavim tukaj, me lahko tehnica še vedno prevesi. Vseeno je ta omejujoč pogled na moj prosti govor nekaj, kar sem nosila znotraj sebe več let in zdaj, ko ustvarjam novo, svobodnejšo podobo tega prepričanja, je pomembno, da tudi jaz gradim na svoji moči in krepim svoje znanje na tem področju.

Hvala, ker ste eden izmed mojih glavnih ZAKAJev, zakaj nadaljujem tudi, ko se na tej poti, ki sem si jo izbral, pojavijo padci. Brez vas ne bi bilo planerja Ustvarjam sanjsko leto, ne bi bilo več podjetja Dosezi sanje in še marsikaj drugega bi manjkalo.

Komaj čakam, da se bomo lahko v prihodnje še bolj pogosto virtualno družili!