#zgodbaKiSePiše

Beseda leta 2015: Asertivnost

Veste tisto, ko bi rad nekaj povedal, a te ustavi strah, potem doma pa si v glavi zavrtiš 20 različnih scenarijev, kako bi lahko bolj učinkovito odreagiral? Ali pa, ko se z nekom ne strinjaš, ti pa si zaradi ljubega miru tiho in ne rečeš nič nazaj, tudi če zadane direktno na čustva?

Kaj pa poznate koga, ki kadarkoli mu ni kaj všeč, ali se ne naredi po njegovo, se začne takoj agresivno braniti z besedami ali ponori?

Se počutite kdaj zaradi tega jezni ali žalostni, ker veste, da bi se lahko drugače odzvali, a je pač ponovno prišla samo ta možnost ven?

Sama bi lahko na vsa zgornja vprašanja odgovorila z DA. Celo svoje življenje. No, do prejšnjega leta, ko sem nekako te zadeve mogoče prvič resno prenesla v svoje zavedno stanje.

Kaj se je dogajalo? Začutila sem, da sicer napredujem naprej proti svojim ciljem, ampak nekaj me je še vedno močno zadrževalo. No, dovolilo mi je, da sem se korak za korakom oddaljevala od tega, vendar me je ob določenih situacijah še vedno vrglo nazaj. In to, če sem želela uresničiti svoje sanje, tako poslovne kot osebne, ni bilo smisla več dopuščati. Nisem želela več lupiti teh stvari malo po malo, ampak konkretno in intenzivno. Kljub temu, da sem od svojega 23. leta, ko sem prvič rekla “DOVOLJ JE” ogroooomno napredovala v tej sveti, nisem želela več delati stvari na splošno, ampak se posvetiti točno določeni zadevi.

Leto 2015 sem določila, da bo končno tisto leto, kjer bom začela enkrat za vselej odstranjevati prepričanja, ki sem jih gojila že od otroških let.

Ta prepričanja pa so bila povezana z mojimi besedami, čustvi, mnenji.

Že od malega so me starši in ožji sorodniki takoj grdo pogledali, če sem preveč izrazito povedala svoje mnenje. Da bi se v hiši čim več časa ohranil mir, sem tako morala držati jezik za zobmi. V šoli ni bilo nič drugače, sošolci in sošolke so se mi začele posmehovati, samo ko sem odprla usta. Posledično sem osvojila ta prepričanja o sebi:

  • Ker ne smem izraziti svojega mnenja, moje mnenje ni pomembno
  • Tudi, če te besede sogovornika bolijo, bodi tiho, ker tvoja čustva niso pomembna
  • Zatri sebe in postavi besede, prepričanja drugih ljudi pred svoja, ker tvoja so itak ničvredna
  • Karkoli boš povedala, bo itak neumno in narobe
  • Če spregovoriš, se ti bodo ljudje posmehovali in te še bolj zaničevali
  • Vedno poveš vse narobe, zato bodi raje tiho
  • Ti si ničvredna
  • Če spregovorim, bom koga užalila

Ko si otrok, pač to sprejmeš, misliš, da takšna so pravila igre in treba se jih je držati.

Odrasli že vedo, da je tako prav, kdo pa si ti, da jim ugovarjaš. Nato postane to tvoj podzavestni način, s katerim se prebijaš skozi življenje, tudi če tvoja duša kriči po tem, da bi končno razprl krila in izpustil te besede, ki jih že toliko časa držiš v sebi. Da bi končno dobile svoj prostor pod soncem. A pač tega ne storiš, zato ker ne znaš drugače in sploh ne veš, da bi se dalo krmariti tudi drugače.

Zdaj pa vam povem še eno skrivnost, ki jo ve izredno malo ljudi. Obstaja tudi tretja opcija!! Ko sem jo odkrila, sploh nisem mogla verjeti svojim očem in spet sem si rekla: “Zakaj ne učijo tega že v šolah???”.

Kar naenkrat je postalo vse smiselno.

Vam čisto na kratko (ampak res na kratko – v knjigi Nehaj se skrivati. Zasij je o tem precej več napisanega) razložim, kaj sem odkrila na tej poti.

V grobem lahko vedenja razdelimo na tri dele: pasivno, agresivno in … asertivno.

Najprej pasivno vedenje: tako se vedemo takrat, ko namesto, da bi izrazili svoje mnenje, želje, čustva in se postavili zase, vse to raje zaradi ljubega miru potlačimo.

Potem je tu agresivno vedenje: za razliko od pasivnega vedenja, kjer smo tiho kot miške, pri agresivnem eksplodiramo s kričanjem, ki je polno opazk, kazanja s prstom in zmerjanja. Velikokrat ravno to vedenje smatramo kot samozavestno, a resnica je tako daleč stran od te trditve.

Zdaj pa še tretja opcija, asertivno vedenje: to je vedenje, ko si dovoliš mirno izraziti svoja čustva, mnenja, želje in pri tem še vedno spoštuješ sogovornikova čustva, mnenja in želje. Namesto tišine izbereš svoj glas, svojo jezo in razočaranje pa izraziš tako, da ne kriviš druge. Ni te strah izraziti svojega mnenje, tudi, ko se večina ne strinja z njim in znaš reči “NE” ter se postaviti zase brez občutkov krivde ali živčnosti.

Fajn, ne?

In tako je bila izbrana moja beseda leta 2015. 🙂

Beseda, za katero sem vedela, da ko si jo enkrat izberem, me bo vsak dan brcala v rit in me opominjala, da je tam in da se zdaj ne morem več pretvarjati, da ni pravi čas oz. da bom že enkrat. 🙂

In ker odločitev ni prava odločitev, če ostane vse po starem in ne vpelješ nobenih sprememb, da bi stvari izboljšal, so izzivi, ki sem jih sprejela oz. koraki, s katerimi sem začela graditi svojo asertivnost, tej:

  • Sama sem se udeležila dogodka Light Your Light od Cluba 466 (marec 2015)

Strah, ki sem ga premagovala: s kom bom jaz tam govorila? Predstavljajte si introverta, ki črpa energijo v trenutkih, ko je sam in poleg tega še ni navajen govoriti v skupinah oz. z ljudmi, ki jih ne pozna. 🙂 Ja, je bil kar izziv, ampak, kot sem že rekla, ko enkrat izbereš besedo leta in če si mislil z njo resno, imaš da to tudi pokažeš.

Kaj sem se naučila:  Koliko neprijetnih spominov iz otroštva je bilo še vpetih v znotraj mojih misli. Čeprav sem se počutila malo okorno pa nerodno, sem dobila enkraten vpogled v to, kje so še ovire v moji glavi. 😀 Ker vidite, če ne bi naredila tega skoka, mogoče ne bi nikoli zares ozavestila občutkov, ki sem jih želela razpustiti. No, to je bilo eno.

Kaj sem še pridobila na tem dogodku? Poslušala sem enkratne predavatelje, bila oblita z neverjetno energijo v dvorani, dobila super cute tatoo in značko z imenom, na kateri je bila moja najljubša številka 12 in bila konec dneva neizmerno hvaležna + ponosna nase. 😀

PicMonkey Collage - Copy

Strah, ki sem ga premagovala: ne znam pisati, čudno pišem, kako naj v eni knjigi z repom in glavo povem vse, kar se mi je dogajalo + da bo imelo še uporabne vaje in vrednost?? Bo ljudi sploh zanimalo?

Kaj sem se naučila: znam pisati! Znam se izražati! Zmorem! Moja zgodba je pomembna in z njo lahko pomagam drugim, da hitreje prebrodijo in izboljšajo samozavest. Haha, pa ne morem zadržati vsega, kar sem se naučila samo zase. 🙂 In tako ni nastala samo knjiga s teorijo, ampak tudi delovni zvezek, z vajami in vprašanji, ki se jih lahko uporablja enkrat, dvakrat ali kadarkoli misliš, da potrebuješ malo spodbude.

thumbnail zasij - manjše

  • Prvi YouTube intervju (september 2015)

Strah, ki sem ga premagovala: govoriti “skoraj v živo” pred kamero od nekoga drugega, z vprašanji, za katere ne bom imela pojma kakšna bodo in pri nekom, ki ga ne poznam.

Kaj sem se naučila: kako ti lahko takšni izzivi prinesejo novo prijateljico, ki me s svojim nasmehom spravi v dobro voljo, kadarkoli jo vidim v živo ali na njenih filmčkih. 😀 Potrditev, da kamere od drugih ne grizejo. 🙂

Intervju si lahko ogledate tukaj. Pa vabljeni k ogledu tudi vseh drugih Evinih filmčkov.

Strah, ki sem ga premagovala: se javno izpostaviti ne več samo z napisanimi besedami, ampak v filmčkih. O tem podvigu sem razmišljala že od leta 2014, ampak po pravici povedano, si nisem upala. Nisem še toliko zaupala vase, v svoje sposobnosti in imela sem preveč izgovorov.

Kaj sem se naučila: ko enkrat poskusiš in to ponoviš večkrat, sploh ni več tako strašno, kot zgleda na prvi pogled. 😉 Če ne bi začela, ne bi nikoli vedela, kje se moram še izboljšati in na katerih veščinah še delati.

YouTube kanal Dosezi sanje najdete tukaj, vse je popolnoma brezplačno. Če se naročite, boste pa med prvimi obveščeni, kdaj pride nov posnetek gor.

  • Radijski intervju (november 2015)

Strah, ki sem ga premagovala: haha, govorjenje, kjer nimaš ne vem koliko časa, da poveš bistvo in kjer je slišat samo tvoj glas.

Kaj sem se naučila: radio sploh ni tako strašen. 🙂 Plus točka zame. 🙂 Povabilo, ki bi ga v letu 2014 najverjetneje gladko odklonila, sem zdaj pogumno sprejela in izpeljala.

Radijski intervju lahko poslušate tukaj.

  • predavanje na SwapJeTOP dogodku v Kopru (december 2015)

Strah, ki sem ga premagovala: bom znala brez power point predstavitve in listkov za pomoč, v živo povedati vse, kar želim povedati in navdihniti ljudi?

Kaj sem se naučila: prišlo je zadovoljstvo, da sem končno speljala predavanje tako, kot sem si želela in kako drugače je, ko namesto golih dejstev govoriš iz srca in poveš svoje izkušnje. Ponovno sem spoznala čudovite ženske, vse od poslušalk do organizatork. Ponosna sem na Swap punce, za vse kar počnejo. Res pohvale vredno!! Pokukajte in preberite več o njih tukaj. Hihi, pa vesela sem, ker jim je moj planerček Ustvarjam sanjsko leto pomagal pri tem projektu.

swap je top

  • Intervju na TV oddaji Dobro jutro (december 2015)

Strah, ki sem ga premagovala: oddaja v živo. Na RTVju!!! Kjer so profi kamere, scena, ozvočenje in kjer te gleda točno tiste trenutke nevem koliko ljudi. Je tukaj sploh kaj za dodati? 😛

Kaj sem se naučila: presenečena sem bila nad seboj, kako sem bila pred intervjujem in med intervjujem mirna in skoncentrirana. Pa tudi vesela, da nisem postala rdeča kot rak. Noro zanimiva izkušnja, kjer sem si dokazala, da res ni omejitev, ko se enkrat resnično odločiš.

Posnetek intervjuja na voljo tukaj.

studio3

Strah je res samo namišljeno strašilo in na koncu smo samo mi sami tisti, ki se oviramo, nihče drug.

Takole, to je bilo to. To so bili tisti dogodki, (poleg mnogo manjših seveda, ki jih nisem opisala), ki so mi lani najbolj pognali kri po žilah in testirali moje meje.

Sem že tako asertivna, da ne rabim nobene dodatne vaje? Kje pa! Še ogromno korakov bom morala narediti in s takšnimi izzivčki bom nadaljevala tudi v prihajajočih letih.

Eden takšnih je že recimo SnapChat. Ga poznate? Najdete me pod imenom anejastrukeljds, tukaj je pa moja koda.

snapcode - manjša

Če ne začnete, ne boste nikoli vedeli, kaj vse ste zmožni doseči. Tako da kar pogumno, ne glede na to, kakšen cilj ali besedo leta ste si izbrali v tem letu.

Verjamem, da zmorete tudi vi. Predvsem pa se spomnite, na vse korake, ki ste jih že naredili in koliko ste že napredovali do tega trenutka, kjer se zdaj nahajate v svojem življenju. Znotraj sebe nosite toliko moči, zato si jo dovolite pokazati. Pogum konec koncev ne pomeni odsotnost strahu. Je samo odločitev, da bomo dali svojim sanjam večjo moč, kot pa strahu.

Kakšna je bila pa vaša beseda leta 2015? Kako je vam pomagala? Kaj ste se napredovali z njeno pomočjo?