Danes me je pretresla novica o smrti mladega fanta, ki je svoje življenje posvečal temu, da je navdihoval ljudi in ob tem živel svojo osebno legendo. Scotta Dinsmora od Live Your Legend nisem osebno poznala, prav tako se nisem udeležila nobenih njegovih online tečajev in le občasno sem prebrala kakšen njegov blog.

Ampak to je bilo dovolj, da sem ga vzljubila, začutila njegovo energijo in ga imela za skritega vzornika.

Zdaj ga ni več. Pri 33-ih letih ga je ubila padajoča skala, medtem ko je z ženo hodil na Kilimanjaro. Banalna smrt, če pomisliš, da jih, od 35.000 ljudi na leto, ki jih prav tako želi priti na vrh te gore, umre na tak način samo 3-7.

Že cel dopoldan se mi pletejo te misli po glavi. Smrt. Naša življenja živimo tako, da odlašamo, prelagamo, kot da bomo živeli večno. Leta in leta se vrtimo znotraj zamer, zato ker nam je pod častjo odpustiti in zaživeti naprej življenje. Osebam, ki so nam kdaj prizadele ne želimo sreče in veselja, ker se nam ne zdi fer, da bi one lahko uživale, mi pa še naprej trpeli.

Namesto, da bi zaobjeli življenje in videli vse čudovite stvari, ki nas že obdajajo, raje posedamo na kavču pred televizijo ter ure, ki nam ne bodo nikoli dane nazaj, zapravljamo z gledanjem življenj drugih ljudi, bodisi je to, kot sem že rekla, televizija, računalnik, tračarske revije, igrice itd.

Izgovarjamo se, kako nimamo časa zase, za svoje sanje, za svojo dušo, za nas, nikoli pa se ne vprašamo, kako pa ta čas, ki nam je dan, zapravimo za druge nepomembne stvari.

Življenje teče mimo, tisti jutri se prelevi v dneve, mesece, leta, ko nazadnje ugotovimo, da je za vse že prepozno. Namesto, da bi prevzeli kontrolo nad svojimi občutki, močmi, se brcnili v rit in pogumno korakali naprej, raje na pladnju to odgovornost predamo strahu, drugih osebam in zunanjim okoliščinam.

Mogoče nam to na začetku daje nek namišljen občutek varnosti, a naše telo in možgani niso neumni in vedo, da na tak način vedno bolj umiramo, tudi če ni prišla še naša poslednja ura.

Ob vsem tem se vprašam … kaj je tisto, kar jaz dajem svetu, sebi in drugim ljudem? Živim življenje, ki se ga je vredno spominjati ali predajam daljinec za upravljanje stvarem, ki mi niso všeč? Delam na tem, da vsak dan napredujem ali me vozi avtopilot? Če jutri umrem, koliko obžalovanj bom pustila za seboj? Če jutri umrem, bom vesela s tem, kar sem ustvarila? Sem vsaj malo napolnila ta svet z energijo in veseljem? Sem pomagala vsaj nekomu zaživeti svoje sanje?

Kaj je tisto, za kar se odločam dan za dnem? Se odločam za strah ali pogum? Izgovore ali odgovornost? Žalost ali žarek upanja? Bolečino ali blagoslove? Kisel obraz ali nasmeh? Nemoč ali iskanje rešitev? Preživljanje iz dneva v dan ali življenje?

Toliko več lahko vsak izmed nas ponudi sebi, drugim in svetu.

Kaj je tisto, po čemer bi radi, da se vas ljudje spominjajo, tudi ko vas več ne bo?

Ne čakajte, da zaživite življenje svojih sanj, ko se bodo vse stvari uredile, ko ne bo več nobenih težav, izzivov, strahov. Vedno bodo tu. Ne dopustiti, da boste najprej izgubili to, kar vam je najpomembnejše in šele nato začeli sprejemati ukrepe.

Samo eno življenje imamo! Samo enkrat smo tukaj, da lahko zaužijemo ljubezen, srečo, naravo, smeh, toplino, objeme, dolge pogovore in še vse ostale stvari, ki nas napolnijo z radostjo.

Prosim vas, izklopite avtopilota, zazrite se vase in poglejte, kako čudoviti ste.

Naredite ta prvi korak zdaj. Ta trenutek. Ne potem, ne jutri, ne enkrat, ki se lahko preimenuje kar v nikoli.

Nekoč bomo nekomu le spomin. Delajte na tem, da bo ta spomin lep spomin. Takšen, po katerem bi se tudi sami sebe radi spominjali.

Rada vas imam!

Vaša Aneja