Ko sem ugotovila, da dejansko tudi zame obstaja kanček upanja (preberite več o ZMOTI 1 tukaj) so se pojavili že novi dvomi.

Ker ja, poleg strahu, je dvom ena izmed prvih stvari, ki se začne pojavljati, ko pričnemo stopati izven območja znanega. Zame pa je bilo območje udobja prekrito z negativizmom, zaničevanjem same sebe, notranjimi boji in solzami.

In čeprav mi ti občutki niso bili niti pod točko razno všeč, sem se znotraj takšnega razmišljanja počutila varno.

Presenetljivo, kajne?

Tako sem si vztrajno začela dopovedovati drugo zmoto glede samozavesti:Saj ni tako hudo tukaj, kjer sem. Res je, da pridejo dnevi, ko najraje sploh ne bi obstajala, ampak kdo sem pa jaz, da si zaslužim, kaj več. Večja samozavest mi tako ali tako ne bi pomagala.

Prosim, prosim, prosim, nehajte hraniti svojega notranjega kritika s takšnimi stavki.

Tisti ni tako hudo, je še kako hud. Če se samo malo:

  • zaničujete in teptate
  • bojite odziva drugih ljudi
  • sekirate, kaj si mislijo drugi
  • zaustavljate, ker pričakujete, da vam ne bo uspelo

… in ne bom niti nadaljevala … prikrajšate sebe in svet za vse tisto, kar bi mu lahko samo vi dali.

Zdravo samospoštovanje in samozavest še kako pomagata.

Če že samo malo sanjarite o tem, pomeni, da si to želite. Zavedajte se, da si zaslužite živeti življenje, kjer ste srečni, kjer se imate radi in kjer osvajate svet s svojim nasmehom. Prav tako si tudi zaslužite živeti v okolju, kjer vam ljudje spoštujejo in imajo radi.

Zato mi povejte, kaj točno želite doseči s tem, da se še naprej pomilujete in ohranjate nizko samozavest?

Kaj bi počeli drugače, če bi imeli zdravo samospoštovanje? Kaj bi vse lahko dosegli, če bi imeli večjo samozavest?

Zadržite te misli, kliknite tukaj in preverite, kako lahko nadaljujete svoje popotovanje.

Sposobni ste doseči veliko več, kot si mislite!

Začnite živeti svoje sanje in prenehajte živeti svoje strahove.